Novice

kritike in recenzije

Beoning (2018)

Beoning (2018)

Filmski kotiček, 17. september 2018 ― aka Burning  Ah-In Yoo, Steven Yeun, and Jong-seo Jeon in Beoning (2018), Foto: Pinehouse Films Slo naslov: - Angleški naslov: Burning Država: Južna Koreja Jezik: korejščina Leto: 2018 Dolžina: 148' ,  Imdb Žanri: drama, misterij Režija: Lee Chang-dong Scenarij: Lee Chang-dong, Oh Jung-Mi Igrajo: Ah-in Yoo, Steven Yeun, Jong-seo Yun Za južnokorejskega mojstra Lee Chang-donga lahko rečemo, da je stalni gost festivala v Cannesu. Od šestih celovečercev, kolikor jih je posnel do danes, so na Azurni obali zavrteli štiri. Pred osmimi leti so mu za izjemno dramo Poezija (Shi, 2010) podelili nagrado za scenarij, letošnji Burning (Beoning) pa je odnesel »zgolj« nagrado združenja filmskih kritikov FIPRESCI. Večine filmov iz osrednje tekmovalne sekcije še nisem videl, a kljub temu ne dvomim, da je Leejev film eden izmed vrhuncev canskega festivala in ena izmed največjih poslastic tekočega leta.  Svobodno adaptacijo kratke zgodbe Barn Burning japonske literarne ikone Harukija Murakamija odpre seulsko srečanje mladega Jongsuja (Ah-in Yoo) in Haemi (Jong-seo Yun). Potem ko Jongsu ne prepozna punce, s katero sta odrasla v isti vasici izven Seula, se vse odvije hitro. Srečanje zjutraj, zmenek zvečer in seks naslednji dan – tempo, ki mu malce zmedeni Jongsu sledi instinktivno, saj iz njegovega vedenja ni težko razbrati, da nima veliko izkušenj z dekleti. Časa za romanco ni, saj Haemi za nekaj časa odhaja v Afriko, zato ga prosi, da med njeno odsotnostjo prevzame skrb za njeno muco. Vse kar mora storiti je vsakih nekaj dni priti v njeno stanovanje in napolniti posodo s hrano in vodo. Dejstvo, da se muca ves čas nekje skriva in jo Jongsu v resnici nikoli ni vidi nekako namigne, da je pred nami zgodba, v kateri stvari morda niso takšne, kakršne se zdijo na prvi pogled. In ko se Haemi iz Afrike vrne v družbi novega premožnega prijatelja Bena (Steven Yeun) začutimo napetost, ki jo Lee mojstrsko vzdržuje do samega konca. Ben ima vse, kar Jongsu nima in zdi se, da
Miha Mazzini: Pohlep / Marko Matičetov: Na tleh je nastalo morje / Milan Kleč: Knjige / Andrej Blatnik: Izdati in obstati

Miha Mazzini: Pohlep / Marko Matičetov: Na tleh je nastalo morje / Milan Kleč: Knjige / Andrej Blatnik: Izdati in obstati

ARS S knjižnega trga, 17. september 2018 ― V oddaji S knjižnega trga nas čakajo zbirka kratke proze Mihe Mazzinija Pohlep, pesniška zbirka Marka Matičetova Na tleh je nastalo morje, esejistična proza Milana Kleča Knjige in teoretično […] V oddaji S knjižnega trga nas čakajo zbirka kratke proze Mihe Mazzinija Pohlep, pesniška zbirka Marka Matičetova Na tleh je nastalo morje, esejistična proza Milana Kleča Knjige in teoretično delo Andreja Blatnika Izdati in obstati. Recenzije so napisali Jasna Lasja, Andrej Lutman, Matej Bogataj in Zarja Vršič.
A Simple Favour (2018)

A Simple Favour (2018)

Filmski kotiček, 15. september 2018 ― Anna Kendrick and Blake Lively in A Simple Favor (2018), Foto: Lionsgate Slo naslov: Milo za drago Država: ZDA Jezik: angleščina Leto: 2018 Dolžina: 117' ,  Imdb Žanri: krimi, drama, misterij Režija: Paul Feig Scenarij: Jessica Sharzer, Darcey Bell (knjiga) Igrajo: Anna Kendrick, Blake Lively, Henry Golding, Ian Ho, Joshua Satine Koliko časa moraš preživeti z nekom, da ga zares spoznaš? Koliko dni, let, mesecev, situacij, dogodkov in še česa se mora akumulirati, da nekoga začneš doživljati kot pravega, ali celo najboljšega prijatelja/prijateljico? Stephanie (Anna Kendrick) je dovolj že slab teden, par kozarcev martinija, nekaj uric prijetnega klepetanja in kakšna pikantna podrobnost. Ali bolje rečeno, Emily (Blake Lively) potrebuje le nekaj dni, da očara Stephanie in postane njena najboljša prijateljica. Vse bi verjetno trajalo dlje, če Emily ne bi bila tako glamurozna, če ne bi živela v tako lepi hiši in če ne bi spala ob tako privlačnem moškemu. Nekaj malega je  prispevalo tudi dejstvo, da njuna sinova hodita v isti razred, veliko več pa Stephaniejina  pretirana želja ugajati vsem in vsakomur, ki ga vsaj bežno pozna. In morda zato do neke mere razumemo vnemo, s katero se loti iskanja nove najboljše prijateljice, ko ta nekega dne nepričakovano izgine. Olajševalna okoliščina za njo in nas gledalce je radovednost, oziroma spoznanje, da je Emilyjina preteklost zavita v tančico skrivnosti, vendar je obenem vsaj malo nelogično, da za skrivnostno preteklost izginule pretiranega interesa ne kažeta ne soprog, ne policija. In potem je tu še ena malenkost – nedavno sklenjena življenjska polica s štirimilijonsko klavzulo. Življenje na visoki nogi ima svojo ceno in po smrti enega izmed partnerjev je pač potrebno ohraniti določene standarde.  Režiser Paul Feig, ki se je najbolj uveljavil s komedijama Dekliščina (Bridesmaids, 2011) in Vohunka (Spy, 2015), je to pot v obdelavo dobil frišno knjižno uspešnico nove nadobudne avtorice Darcey Bell, ki jo je v
Sharp Objects (2018)

Sharp Objects (2018)

Filmski kotiček, 14. september 2018 ― Amy Adams, Patricia Clarkson, and Eliza Scanlen in Sharp Objects (2018), Foto:HBO Slo naslov: Ostrina  Država: ZDA Jezik: angleščina Leto: 2018 Dolžina: 8 x 55-61' ,  Imdb Žanri: krimi, drama, misterij Režija: Jean-Marc Vallée Scenarij: Marti Noxon, Gillian Flynn Igrajo: Amy Adams, Patricia Clarkson, Chris Messina, Elizabeth Perkins, Eliza Scanlen, Matt Craven Z mini-serijo Ostrina (Sharp Objects) je ekraniziran še zadnji (sicer prvi po vrsti) roman priljubljene avtorice žanrske literature Gillian Flynn. Po izjemnem uspehu filmske adaptacije njenega romana Ni je več (Gone Girl, 2014, David Fincher) in konkretno slabšem rezultatu, ki ga je z adaptacijo njenega drugega romana Dark Places dosegel francoski režiser Gilles Paquet-Brenner, smo spet dobili zelo dobro adaptacijo knjižne uspešnice, to pot realizirano v televizijskem formatu.  Po izteku predvajanja se je Ostrina hitro uveljavila kot ena izmed najodmevnejši HBO-jevih produkcij tekočega leta in ena tistih serij, ki z gledalcem ostane še dolgo po ogledu. Verjamem, da tudi z daljše časovne distance ključnih karakteristik serije ne bo težko priklicati iz spomina. Camille Preaker (Amy Adams) bo v prihodnosti verjetno zgled ustvarjalcem, ki bodo svoje zgodbe gradili okoli duševno problematičnih junakinj, njena mati Adora (Patricia Clarkson) pa bo referenčna točka za nevarno posesivnost mater in škodljive vplive domačega okolja. Z njeno mlajšo potomko, Camillino 14-letno polsestro Ammo (Eliza Scanlen), je zaokrožen tercet osrednjih protagonistk naslovne zgodbe, postavljene na ameriški jug,  v fiktivno mestece Wind Gap v Missouriju.  Matt Craven and Madison Davenport in Sharp Objects (2018), Foto: HBO Tam se po daljši odsotnosti vrne glavna junakinja Camille, novinarka časopisne hiše iz (2015) St. Louisa, da bi raziskala umor ene in izginotje druge 14-letnice. Poročanje o zločinu je njena priložnost za oživitev novinarske kariere, ki je zavoljo njenega krhkega duševnega zdravj

Kdo je Brankecu vzel besedico? (Drugi del)

Kriterij.si, 14. september 2018 ― Kdo je Brankecu vzel besedico? (Drugi del) Beton Ltd.: Große Erwartungen|Velika pričakovanja Urednik Fri, 09/14/2018 - 19:35 Kdo je Brankecu vzel besedico? (Drugi del) O zadnji predstavi kolektiva Beton Ltd. (Primož Bezjak, Branko Jordan, Katarina Stegnar) bi lahko povedal karkoli. Še verjetneje je, da bi zaradi te vseenosti o njej molčal (če mi ne bi drugače veleval dogovor, ki sem ga sklenil že pred predstavo). S tem nikakor nočem reči, da je bila predstava slaba, vsaj ne po mojih merilih sojenja sodobnih scenskih umetnosti, ki so pogosto podobna merilom irokeškega Saracena, za katerega Kant pravi, da ga v Parizu najbolj navdušijo krčme s pečenim mesom. Predstava je namreč dinamična, performerji znajo performirati, dolgčasa ni, med predstavo delijo bonbone in sedeži imajo naslonjala (raznorazne utesnjene klopce me v manjših ljubljanskih gledališčih pogosto zelo vznejevoljijo). Vse štima, pa vseeno sem se po predstavi počutil ne povsem zadovoljèn in prazen, vendar prazen zaradi zapolnjenosti z nekakšnimi ne povsem opredeljenimi in dodelanimi vtisi, ki jih je težko kategorizirati. Občutek je bil tako podoben, četudi po drugi strani povsem drugačen od občutka po pretiranem igranju videoiger ali po nažiranju z mehiško hrano, kar je morda nekoliko random primerjava, saj gre najbrž za precej splošen občutek po skoraj katerikoli konzumaciji v časih poznega kapitalizma. (Toda kakšno zvezo imajo tu moji mali narcisoidni občutki, boste nemara porekli. Razlog (morda bi bilo bolje reči izgovor) za to, da vas z njimi posiljujem, izhaja iz same predstave, ki neposredno nagovarja našo individualnost. »Jaz, Branko; jaz, Katarina; jaz, Primož; mi vsi,« vzklikajo glavni protagonisti in tako izražajo specifično moderen način tvorjenja skupnosti, kjer nas najbolj druži ravno občutek popolnoma izolirane individualnosti.) Navkljub mlačnemu občutku nočem enostavno reči, da moja pričakovanja po predstavi s pomenljivim naslovom »Velika pričakovanja« niso bila izpolnjena. Celotn

O skupni točki

Kriterij.si, 14. september 2018 ― O skupni točki Beton Ltd.: Große Erwartungen|Velika pričakovanja Urednik Fri, 09/14/2018 - 10:49 O skupni točki Kaos, dezorientiranost v vsem, v analizah, v odgovorih, v njihovem iskanju. Družbe se prelamljajo. Kako se odzivati na družbeno heterogenost? Kako se odzivati nanjo, ko je njena podlaga predvsem razredna pozicija? Kako se odzivati na razredno razdeljen svet? Z razredom mislim na vsako razlikovalno in predvsem hierarhično postavljeno družbeno kategorijo, pa naj jo opredeljuje ekonomski položaj, kot najpogosteje razumemo razred, ali pač simbolni, identitetni označevalec, ki pa ima prav tako realno mesto v družbeni stratigrafiji. Kako se odzivati na svet, v katerem katastrofe razrednih delitev zadevajo vse več ljudi, sam pa meniš, da ne tudi tebe? Eden od projektov za ozaveščenost o družbeni heterogenosti so bile identitetne politike. Nova družbena gibanja so od poznih šestdesetih let 20. stoletja – v prostoru Slovenije od osemdesetih let – opozarjala, da je univerzalni subjekt zastavljen v preseku dominantnih spolnih, seksualnih, rasnih, razrednih označevalcev, da pravzaprav ni univerzalen, temveč partikularen, da je njegova zastavitev pristranska in da postavlja v manjšinsko pozicijo, skratka, izključuje, celo vrsto družbenih skupin. Predlog novih družbenih gibanj je bil torej dvig zavesti o homofobiji, rasizmu, seksizmu v obči družbi, predvsem pa oblikovanje vključevalne družbe. Toda projekt novih družbenih gibanj nikdar ni zaživel, kot je bil zastavljen. Preobrat se je najprej zgodil, ko so izključene skupine zaradi nujne samozaščite ustvarile iz identitetnega označevalca esencialistično subjektiviteto. Nato so strategije identitetnih politik z vsem frustracijskim nabojem vred prevzele desne politike in ustvarile konstrukt belske večine. Tu smo danes. Desni sunek je tako močan, da sta se politikam identitet začela nekritično odrekati liberalni in celo levi del družbe. Profesor na newyorški Kolumbijski univerzi Mark Lilla v letos objavljeni razpr

A razumete?

Kriterij.si, 14. september 2018 ― A razumete? Beton Ltd.: Große Erwartungen|Velika pričakovanja Urednik Fri, 09/14/2018 - 10:35 A razumete? Na Zboru za publiko je bilo rečeno, da Große Erwartungen|Velika pričakovanja izhajajo iz kritike prejšnje Betonove predstave. Kritiko je naročil in plačal producent sam. Predstava je torej nastala tako rekoč in vitro, z umetno oploditvijo pod lastnimi pogoji. In tudi začne se na koncu, z aplavzom. In konča z začetkom. »Javljam se z delavnice. Vse poteka po principu hiperinfantilizacijskih iger (plosk plosk, skoči, reci 1 2 3, plosk),« mi je pred dnevi pisala sodelavka. Po sili razmer se je udeležila dogodka, na katerem so organizatorji z motivacijskimi prijemi udeležence skušali prepričati, da počnejo nekaj smiselnega. In iz arzenala manipulativnih tehnik ne črpajo le motivatorji, influenserji, tržniki in drugi dušebrižniki, dobro jih obvladajo tudi umetniki, recimo Beton Ltd. Krotkega, kritičnega teatra vajenega gledalca, ekipa mimogrede in brez ogrevanja pripravi do aplavza, čeprav ta nima čemu ploskati. Razen morda lastni vnemi, zdresirani v vsakodnevnih pootročitvenih družbenih ritualih. Velika pričakovanja so predstava o pastoralni oblasti, ki se nam je zalezla v pore in nas prijazno sili v skrb zase in za bližnjega Drugega. Ker uprizarjanje skrbi za Drugega je skrb za nas. In je danes zapovedana. In je posel. Vsak zase smo pastir in ovca hkrati. In prav ovca nam v predstavi odstira in zastira pogled na oder, po potrebi pa jo lahko nadomesti tudi gledališka kritičarka. Gledalci – ovce smo za vstop v domačo nam dvorano čakali pri napačnih vratih. Slab znak. Prizorišče je za Velika pričakovanja naplasteno takole: tesna tribuna za gledalce na skrajnem robu odra, zavesa, oder, predeljen s praktikablom, za vsem tem pa se pne pravi, a prazni avditorij. In na poslednjem horizontu še pozdrav Dobrodošli, zakričan s tremi klicaji in izpisan z nepogrešljivim odrskim lepilnim trakom. Ekonomičnost reorganizacije prostora je razorožujoča: celotna dvorana Stare

Gledališče vsakdana

Kriterij.si, 13. september 2018 ― Gledališče vsakdana festival Mladi levi 2018 Urednik Thu, 09/13/2018 - 10:06 Gledališče vsakdanazapis o predstavi Dom Štiri vrste stolov so v kvadratu razpostavljene po sredini prostora. Okna so rahlo zastrta, ura je še zgodnje večerna, nekje okoli šeste v poznopoletnem popoldnevu. Luči v dvorani brlijo ledeno rumeno, je rahlo zatohlo in vroče. Občinstvo se posede po štirih stranicah kvadrata. Prostor se zapre in vrvež počasi umirja. Potem se iz občinstva dvigne glas ženske s prijaznim, nenavadno zamrznjenim nasmeškom, ki nenadoma naznani Uvod. Zgolj nekaj besed in pred očmi gledalcev se izrišeta prostor in čas dogajanja, začrtajo se zgodbovne in karakterne linije protagonistke – sveže vdove in matere dveh otrok, brezdelnega sina, večnega študenta Friderika in pravkar omožene hčerke Piroške. Vprašanje, ki bo temeljno zatreslo družinico, je še kako banalne narave, ni nič drugega kot: Kje in kakšna je dediščina umrlega? Seveda je vprašanje – kot še bolj običajno – zgolj povod, da se razgrne temačno razgreta mreža dušečih družinskih odnosov, ki iz omare potegne zaprašene okostnjake, ali kot je nekoč zapisal Tolstoj v Ani Karenini: »Vse srečne družine so si podobne, vsaka nesrečna družina je nesrečna na svoj način.« Počasi, iz prizora v prizor se namreč luščijo povrhnjice, padajo maske in se kritično izpostavljajo persone posameznih protagonistov: mama je postarana igralka, ki se je ob otrocih odpovedala karieri, je arogantna, egoistična, požrešna, zahrbtna in se povrhu vsega zaplete z zetom; slednji se je v družino poročil zgolj zaradi denarja, otroka pa predstavljata na videz nedolžni žrtvi čustveno oportunističnih preigravanj, dokler sin v hamletovski maniri ne spregleda dvojne igre in razkrije resnice sestri. Sam zgodbovni zaplet torej beleži tradicionalne družinske drame – Dom je navsezadnje nastal kot prosta improvizirana adaptacija Strindbergovega Pelikana (1907) v režiji mladega madžarskega kolektiva dollardaddy's (Dollár Papa Gyermekei). Ta vzorči dr

Vse velike dileme cajtgajsta

Kriterij.si, 13. september 2018 ― Vse velike dileme cajtgajsta Beton Ltd.: Große Erwartungen|Velika pričakovanja Urednik Thu, 09/13/2018 - 09:58 Vse velike dileme cajtgajsta Za Beton Ltd. lahko zanesljivo rečemo, da je ena najbolj produktivnih in popularnih skupin sodobnega gledališča pri nas. Njegove premiere vsi, ki vsaj bežno spremljajo neodvisno gledališko sceno, željno pričakujejo. V ustvarjalskem konglomeratu tri igralce odlično dopolnjujejo ostali sodelavci, s katerimi so skupaj razvili prepoznavno estetiko. Gledalcu vsaka predstava ponudi zadostno mero performerskega – igralskega, glasbenega in scenografskega užitka. Seksapil nastopajoče trojke je v kombinaciji izjemne igralske agilnosti, mladosti, intelektualne razgibanosti in delavnosti, ki se odraža v prisotnosti na gledališki sceni. Zaradi pestrosti uprizoritvenih postopkov, ki jih izbirajo in ki so jim, verjetno, ker si jih krojijo sami, na kožo pisani še toliko bolj, ter prisotnosti elementov pop kulture, showa, zabavljaštva so njihove predstave tudi lahko gledljive in zabavne. V temah, ki zvesto sledijo vsem velikim dilemam cajtgajsta, pa se najde večina obiskovalcev neklasičnega teatra. Vsebinske linije se vijejo med pričakovanji in razočaranji, občutki generacijske tesnobnosti, kolektivne krivde in strahom pred praznino, pred prihodnostjo. »Betoni« so v uprizarjanju ogledala časa toliko bolj zanimivi, ker se zraven poigravajo še s svojimi medsebojnimi relacijami, to predstave dodatno udomači, napolni s humorjem in intimnostjo. Zdi se, da je Beton Ltd. prostor njihovih ne le umetniških, ampak tudi osebnih raziskovanj. V njihovih avtorskih predstavah je mera osebnega toliko prisotna, da občasno ustvari iluzijo, da prodiraš v njihove zasebne poskuse preseči samega sebe kot igralca ali da si celo priča nekemu bolj intimnemu poskusu prodiranja v lastno psiho. Njihova prejšnja predstava Ich kann nicht anders je svojevrsten presežek. Uspelo jim je ustvariti tako skrajno celovito, kondenzirano celoto, da te lahko povsem zapelje,
še novic